V šestdesetih letih, ko so svet pretresale vsakovrstne družbene in tehnološke preobrazbe, je zasnoval rdeči kiosk K67, utelešenje majhne, »celične« metabolistične arhitekture, in ga v velikem številu – 7.500 ponovitev – razpršil po svetu kot primer »network« arhitekture, ki je kmalu dobil sloves legende. Za njegov tržni uspeh je veliko pomenilo tudi hitro povabilo MoME, newyorškega muzeja za sodobno umetnost, v zbirko presežkov oblikovanja 20. stoletja. Prav tam je K67 po 48 letih doživel revalorizacijo na razstavi »Toward a Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia 1948–1980«. Že naslednje leto se je primerek »socializma« znašel sredi polmilijonskega vsakodnevnega toka ljudi, ki obliva središče kapitalističnega sveta, Times Square. K67 danes ni tuj niti Tokiu, Nagoji, Londonu in Parizu, Stockholmu ali Zürichu. In kot je zapisal »Der Standard«, je K67 v novem K21 dobil svojo posodobitev tudi na Dunaju.
Modularni »network« arhitekturi so sledili drugi prototipni industrijski proizvodi – mnogi so po 60 letih še vedno v uporabi. »Der Standard« je Mächtigov pristop oziroma produkt opisal kot »Arhitektura kot Fiat 500« (»Der Fiat 500 der Architektur«).
Izhodišča Mächtigovega inovativnega strateškega sistemskega iskanja prepoznamo v konceptu Ravnikarjevega reformnega študija v okviru znamenite transdisciplinarne smeri B. Mächtig na svoji življenjski poti zlahka prehaja od realizacij v strokovni praksi do vloge učitelja in odgovornega pospeševalca razvoja stroke v socioekonomskem političnem kontekstu – v razumevanju lokalnih in globalnih družbenih in tehnoloških sprememb.
Med vrhunce njegovega delovanja sodita organizacija in izvedba 17. svetovnega kongresa industrijskih oblikovalcev (ICSID) leta 1992 v Sloveniji, pod leta 1987 v Amsterdamu promoviranim geslom »Na križišču – svet sprememb/spremembe v svetu«.
Pogovor bo v slovenskem jeziku.